Zgodovina društva je bila  opisana v kroniki  l. 1991, ko je društvo praznovalo stoletnico obstoja. Kroniko sta sestavila danes že pokojna člana PGD Tolmin Lipušček Ludvik in Clemente Emil. Večina besedila na tej strani je prepisanega iz kronike, nekaj stvari je izpuščenih ali preoblikovanih.

 Zgodovina društva je bogata in zanimiva, zato prijetno branje.

∞ZGODOVINA∞

  Prostovoljno gasilsko društvo Tolmin je pričelo delovati leta 1881. Takratni ustanovni člani kmalu pričnejo z nabavo potrebne opreme, a jim uspe nabaviti novo brizgalo šele desetletje pozneje, ko je leta 1891 Tolmin prizadel velik požar in so Tolminci napravili živo verigo od reke Tolminke pa do požara.

Kaj je pospešilo uresničitev dolgoletne želje, naj navedemo po pripovedovanju pok. Clemente Jožefa, večletnega poveljnika PGD:

Na ponedeljek, 19. januarja 1891 se je ponovno ženil vdovec Leban Andrej (po domače Pecli) iz Tolmina št. 35. Za priči sta mu bila Andrej Vrtovec(trgovec) in Josip plemeniti Premerstein, notar v Tolminu.

Sosedje so se hoteli nekoliko pošaliti in v čast poročencema izstreliti nekaj strelov. Bili pa so v zadregi, ker niso imeli možnarjev. Pred hišo soseda Jerneja Lebana (po domače Jelarja) je stalo nekaj štorov. Navrtali so jih, da jih razstrelijo. Smodnik in vžigalno vrvico so imeli. Sodar Matija Leban (Valjavec), Ivan Leban (Košanar) in »Jelarjev sin«, Miha Leban so srečno izstrelili nekaj strelov. Pripravljeno je bilo še za zadnji strel, ko je prišel mimo Andrej Čufer (po domače Maganč), so ga naprosili, naj ga izstreli on. Ker ni imel vžigalic, je k vžigalni vrvici pritaknil cigareto. Ko so se svatje ravno pripravljali da gredo v Zalog v »Šuščevo gostilno«, je počil zadnji strel. Vžigalno vrvico je neslo naravnost na slamnato soseda Miha Carlija (Kopača). Bliskoma je bila vsa streha v ognju. »Gori, gori!«, je zadonelo po vsem Tolminu. Tolminci in ljudje iz sosednjih vasi Volč, Mosta, Kobarida in Kanala so bili na brzojavni poziv kmalu na mestu.
Ker je bril oster severnik, so bile v nevarnosti vse hiše na trgu. Vode je kmalu zmanjkalo, zato so morali napraviti živo verigo do Tolminke, da so si podajali vedra in škafe iz roke v roko. A komaj so začeli gasiti Carlijevo hišo, je že pogorela do tal bajta Jožefa Rutarja (Podliparja), oddaljena kakih 50 korakov od Carlijeve hiše. Hkrati so se vnela še mnoga druga poslopja, tako hiša Andreja Vrtovca (po domače Seplanča) št. 67, podstrešje M Cazafure št. 72, hiša mladoletnih dedičev po Josipu Sovdatu (Pepč Seplančev) št. 66, hiša Gašperja Logarja (Fic), Cecilije Preslove (Mešelcovke) št. 65 in Andreja Lebana (Pecla).

Vse je hitelo prazniti hiše, nosili so perilo in pohištvo daleč na »Devetakove gune«. Celo hišni posestnik Martinčk je znesel vse na »gune«, čeprav mu ni pretila nobena nevarnost, ker je imel hišo tik ob Tolminki. Okoli vodnjaka na trgu je bilo veliko cul in perila. Zmešnjava je bila tolika, da je Tolminci zlepa niso pozabili.
Da ponazorim, kakšna zmeda je bila med tržani, naj omenim vdovo Tino Lukovo, ki je vpila na vse grlo: »Oj, kje je moja kravica, kje je moja kravica!«. Ko so jo vprašali, kje je ta kravica, je le vpila: » O, o, kje je moja kravca, kravca?«. Šele po dolgem trudu so izvedeli, da je kravca sladkornica iz porcelana. Kljub vsej nesreči so se morali smejati. Pri takšni nesreči so prišli na račun razni zmikavti in dolgoprstneži. Omenim naj Marijo Tuta (Kletenco), ki je kaj pridno nosila skrivat perilo na podstrešje svoje hiše.

Ob petih popoldne je bil po velikem trudu požar zadušen. Županstvo je poslalo okoli hiš nekaj mož kot požarno stražo. Zvečer so gasilce, ki so prišli pomagat gasiti, pogostili v gostilni »Pri Krajcu.«

Usode polni dan je vsem požgal pogum, tako da ni zmanjkalo govorjenja po gostilnah pozno v noč. Govorili so največ o požaru in o nakupu brizgalne. Takoj za tem so začeli pobirati prostovoljne prispevke. Okrajni šolski svet je daroval 200 goldinarjev, grof Morenzi 30 goldinarjev in notar Premerstein 448 goldinarjev. Približno leto dni pozneje je obiskal svojce tolminski vojak Fran Fili, kleparski mojster v Celovcu. Z njim je prišel njegov dobri prijatelj Ferdinand Jergitsch, lastnik trgovine z brizgalnicami. Nastanila sta se v gostilni župana Josipa Devetaka. Ko je pogovor nanesel na omenjeni požar, so županu priporočili Jergitscha. Še istega večera so sklenili pogodbo. Jergitsch je pisal v Celovec in 17. februarja  1891 so že imeli v Tolminu prvo brizgalno HIDROFOR. Obenem so še naročili 150m cevi, 2 popolni opremi za plezalca, poveljniško kapo in eno čelado. Vse skupaj je stalo 663 goldinarjev. Od gasilskega društva v Opatiji so kot vzorec naročili pravila in sestavili nova.

Odborniki v l. 1890:

Društvo je pričelo napredovati in kmalu je postalo vodilno na ožjem tolminskem. Začeli so misliti na svoj dom, kar jim je z leti tudi uspelo. Skupno s »Tolminsko posojilnico in hranilnico« so začeli zidati leta 1905. Gasilski dom pa je bil dograjen in svečano odprt 8. septembra 1906, ko je bilo v Tolminu veliko narodno slavje.

Leta 1905 so nabavili parno brizgalno »Tolminka«. Društvo je bilo opremljeno z vsem orodjem, tako da je bilo skladišče gasilskega doma (bivše gimnazije v Bazoviški ulici 15),  ki je zavzemalo celotno pritličje, prepolno. Tolminci pa so ob požarih dajali na razpolago svoje vprežne konje za prevoz brizgalne in gasilske opreme.

      ﻼ Delovanje društva med I. svetovno vojno ﻼ

Delovanje društva je z izbruhom I. svetovne vojne bilo ohromljeno, zlasti po  leta 1915 , ko je Italija napovedala vojno Avstriji. Pri obstreljevanju Tolmina se je vžgal gasilski dom. Orodje je bilo sicer rešeno, vendar so se ga takoj za tem polastile za svojo rabo avstroogerske čete. Društveni odbor je še vedno obstajal, čeprav v manjšem številu. Pobirali so, po možnosti prispevke in se pripravljali na preporod društva po vojni.

   ﻼ Obnova društva in delovanje od 1918 do 1945 (Italijanska okupacija) ﻼ

Po italijanski okupaciji leta 1918 je odbor društva prijavil vojno škodo in jo pozneje dobil izplačano. Vendar na preporod niso mogli misliti, ker Italijani samostojnosti društva niso priznavali. Pritiskali so na odbor društva, dokler se ta ni vdal in prepustil vojno škodo občini, ki je leta 1928 ustanovila gasilsko četo, ki pa je bila nekaj povsem drugega kot prejšnje prostovoljno gasilsko društvo. Poveljnik te gasilske čete je bil pok. Clemente Jožef.
Tudi pri tej četi so sodelovali  bivši člani PGD. Njihovo sodelovanje pa ni pomenilo kakega popuščanja pred Italijani in njihovo raznarodovalno politiko, pač pa so sodelovali iz prepričanja, da s tem koristijo sebi in svojim ljudem v primeru požara, ter s tem ščitijo osebno in narodno premoženje.

Ob obnovi društva leta 1928 je bil za potrebe društva kupljen na dražbi starih italijanskih vojaških avtomobilov v Vidmu tovorni avtomobil quindici TR-CADORNA z denarno pomočjo občine.
Leta 1936 so italijanske oblasti podržavile vse občinske gasilske čete in jih združile v »provincialno enoto«. Tako so sodelovali do začetka II.svetovne vojne.
Tolminske gasilce so med II.svetovno vojno poslali v južne kraje Italije, kjer so opravljali gasilsko službo, na njihovo mesto pa so poslali italijanske gasilce. Ob kapitulaciji Italije so italijanski gasilci zapustili Tolmin. V društvu so sodelovali starejši domačini in nekaj mladincev vse do kapitulacije Nemčije.
Ob umikanju iz naših krajev so Nemci v parku za cerkvijo v Tolminu zapustili tovorno motorno vozilo. Prepeljano je bilo v gasilski dom na Lopi, da bi ga uporabljalo PGD, a ga je moralo na posredovanje OLO Tolmin odstopiti za potrebe gospodarstva.

   ﻼ Obnova gasilske čete po II. Svetovni vojni  ﻼ

Po končani II. svetovni vojni – 15. maja leta 1945 so se bivši člani PGD Tolmin vrnili domov v svoje osvobojene kraje in našli tu ljudsko oblast, ki so si jo priborili Primorci v sodelovanju z vsemi jugoslovanskimi narodi.

Nova oblast je leta 1945 začela misliti tudi na požarno varnostno službo. V Tolminu je bila gasilska tradicija še živa. Bivši člani društva so z veseljem prijeli za delo v gasilstvu. Bila je ustanovljena tolminska gasilska četa, ki je spadala pod pristojnost poverjeništva za notranje zadeve OLO Tolmin. Njen prvi poveljnik je bil pok. Clemente Jožef, ki pa je odstopil zaradi obolelosti. Proti koncu leta 1947 je prevzel vodstvo društva pok. Rutar Jožef ( po domače Kodrov). Četa je kmalu začela delovati kot naslednik PGD Tolmin.

Predstavniki društva so se udeležili zbora gasilcev Slovenije v Ljubljani leta 1947. Ob priključitvi Primorske (17. 9. 1947) k Jugoslaviji je bila sklicana ustanovna skupščina PGD Tolmin (kar je razvidno iz zapisnika skupščine).
Novo društvo je takrat imelo 48 članov, prvi izvoljeni upravni odbor pa 7 članov in nadzorni odbor 5 članov:

Nadzorni odbor so sestavljali:

Za delegate v okrajno gasilsko skupščino so bili izvoljeni: Rutar Jožef, Sattler Mirko in Dakskobler Oskar, za republiško pa Sattler Mirko.

Na ustanovni skupščini društva so določili območje njegovega delovanja: Tolmin z okoliškimi vasmi do Selišč, Podsel, Ljubinja, Prapetna in vasi v dolinah Tolminke in Zadlaščice. Vpliv delovanja tolminskega društva se je širil na celotno območje Tolminske in Cerkljanske.

Vodstvo je začelo zbirati nove člane. Pripravilo je vse potrebno za nakup manjkajoče gasilske opreme. Od prejšnjega društva je ostala le stara motorna črpalka BERGOMI, ki pa zaradi njene teže 700 kg, ni bila primerna za naše kraje.
Društvo je prišlo do starega vojaškega avtomobila BEDFORD, ki je bil že močno dotrajan. Morali so preurediti njegovo celotno karoserijo za gasilske potrebe. To delo sta opravila že pokojna Podgornik Stanko st. in Rejc Franc. Ob skrbnem vzdrževanju in stalnem popravljanju mehanikov in  šoferjev Sattler Mirka in Rejc Franca pa je vozilo uspešno služilo svojemu namenu.

ﻼ   Delovanje društva do leta 1991  ﻼ

Člani so sodelovali pri požarnih in drugih akcijah. Leta 1952 je 12. in 13 februarja Tolmin zajela snežna katastrofa, člani društva so bili dober teden angažirani pri odstranjevanju snega iz streh. Sodelovali pa so tudi pri udarniškem delu, na gasilskih tekmovanjih, ter nošenju Titove štafete.

3.6.1956 je društvo praznovalo 65 letnico svoje ustanovitve, ob Kulturnem tednu v Tolminu.
Ob tej priliki je bila prvič zapeta gasilska himna-pesem PGD Tolmin, ki jo je napisal pok. Filip Ivan, uglasbil pa pok. Leban Emanuel. Oba avtorja sta na natečaju »Gasilska pesem« v Kamenščaku prejela nagrado. Društvo je na proslavi razvilo svoj prapor, ki ga je izročil tedanji predsednik občine Kos Ciril. Svečani govor pa je imel tedanji predsednik društva pok. Ludvik Lipušček. Društvo pa je ob jubileju od okrajne gasilske zveze Tolmin prejelo novo motorno črpalko SAVICA s pretokom 300 l/ min.
V tem letu pa je vodstvo društva ugotovilo, da je sestav članov že nekoliko prestar za uspešno opravljanje dela zato so svoje vrste dopolnili z mlajšimi člani. Največ novih članov je bilo iz delovne organizacije Jelen. Kljub velikemu menjavanju članstva, pa udarna moč desetine ni bila nič manjša. Pomanjkanje vodstvenih kadrov je društvo rešilo tako, da je pričelo pošiljati svoje člane na izpopolnjevalne tečaje, ki jih je organizirala republiška gasilska zveza. V Medvodah in Ljubljani so se tečajev udeležili in jih uspešno opravili: Kutin Jože, Costantini Romolo, pok. Feltrin Janko, Bevk Viktor in Rutar Franc. Tudi občinska gasilska zveza je stalno organizirala dopolnjevalne tečaje za  člane-izprašane gasilce. Z dopolnjevanjem vrst z mladimi člani so se starejši umaknili v rezervo.

Leta 1962 se je društvo opremilo z novo avtocisterno TAM s kapaciteto 2m3 vode, ki je imelo montirano tudi črpalko. Finančna sredstva sta prispevala okrajni gasilski sklad in občina Tolmin v znesku 3,500.000 din.

Z razvojem tehničnih sredstev so se povečale zahteve za čim boljšo strokovno obvladovanje požarov. Vodstvo društva je v mejah finančnih možnosti obnavljalo in dopolnjevalo vlažne prostore na Lopi pri klavnici, ki pa niso bili več primerni za hrambo opreme.
Vsa povojna leta so člani sanjali o novem gasilskem domu, ki bi naj bil pripomogel k boljšemu uspehu društva. Želja se je uresničila v letu 1963, ko so začeli z gradnjo novega doma v Tolminu. Na lokaciji sedanjega doma je bil senik in zemljišče last Gaberščkov (po domače Modrijanovih). Objekt in zemljišče je odkupila občina in ju dodelila v uporabo društvu. Rušenje starega senika so prostovoljno opravili takratni člani. Gradnja je potekala po planu. Svečana otvoritev doma je bila 3. oktobra 1965. Zgradilo ga je gradbeno podjetje Posočje Tolmin. Celotna gradnja je bila takrat vredna 41,000.000 din.

Finančna sredstva za gradnjo doma so prispevali:

1. Okrajni gasilski sklad Koper                                   5,000.000 din
2. Državni zavarovalni zavod Nova Gorica                  16.000.000 din
3. Občina Tolmin                                                        20.000.0000 din

Predsedstvo občinske gasilske zveze je takrat skrbelo za vse potrebno in vodilo gradnjo doma.

 Leta 1968 je občinska gasilska zveza Tolmin društvu kupila novo motorno črpalko SORA s kapaciteto 1200 l/min. Istega leta pa je društvo za potrebe gašenja gozdnih požarov kupilo terensko vozilo CAMPAGNOLA, ki pa se je uporabljalo tudi za reševanje ljudi v prometnih nesrečah. Upravni odbor društva je uvedel sobotno in nedeljsko dežurno službo, ki je nudila pomoč ob prometnih nesrečah. Organizirane so bile štiri ekipe. Služba je tako delovala od leta 1968 do leta 1975. Letno so posredovali v približno 20 primerih.

24. oktobra 1971 je društvo praznovalo 80 letnico obstoja. Proslava ja bila na Brajdi. Udeležili so se je gasilci vseh društev v občini, člani okrajne in občinske gasilske zveza. Zbor vseh gasilcev je bil pred gasilskim domom v Tolminu. Mimohod je bil skozi mesto do mestnega športnega parka. Na proslavi je imel svečani govor Berginc Vito. Zaslužnim članom in društvom so podelili pohvale in odlikovanja. Ob zaključku proslave so se nekatera društva udeležila skupinske vaje. Tega leta je bilo društvu predano v uporabo novo specialno kombinirano vozilo TAM-5500 s kapaciteto vode 2m3 vode. Občinska gasilska zveza je najela pri banki posojilo v znesku 17,000.000 din za dobo 5 let za nakup vozila. Obresti posojila so znašale 3,000.000 din. Skupna dejanska cena vozila je bila 20,000.000 din.
Do let a1971 so aktivni člani sodelovali 148 reševalnih akcijah od požarov, poplav, do reševanja ljudi poškodovanjih v prometnih nesrečah.

V l. 1976 se je začelo zbirati na pobudo pok. predsednika društva Rutar Avgusta finančna sredstva za nakup novega terenskega vozila UAZ. Vozilo je stalo 86.636 din. Finančna sredstva so prispevala delovne organizacije, obrtniki in občinska gasilska zveza. Zbrano je bilo 46.450 din. Razliko so zbrali člani iz drugih virov. Novo terensko vozilo se je uporabljalo za gašenje gozdnih požarov, ki je bilo kupljeno istega leta. Vozilo je bilo kasneje poškodovano v prometni nesreči. Tako sta leta 1981 občinska gasilska zveza in zavarovalnica Triglav kupili novo vozilo UAZ.
V letu 1980 je dobilo društvo od Samoupravne interesne skupnosti za požarno varnost občine Tolmin v uporabo avtocisterno FAP s kapaciteto 8m3 vode in vodno črpalko ROSENBAUER s kapaciteto 800 l/min.
Že leta 1970 pa je v Tolminu pričel delovati v gasilskem domu gasilski servis. Zaradi utesnjenosti se je leta 1980 dogradil poseben objekt na južni strani gasilskega doma. V objektu je prostorna mehanična delavnica in gasilski servis. Med tremi poklicno zaposlenimi sta dva člana PGD Tolmin.

 Leta 1981 je društvo organiziralo ob svoji 90 letnici obstoja zbor gasilcev pred gasilskim domom v Tolminu. Svečanosti so prisostvovali predsedniki občine in občinskih gasilskih zvez. Govorila sta takratni predsednik društva Viktor Bevk in Kavčič Viktor, poveljnik štaba operativne Občinske gasilske zveze in GZ Slovenije, ki je pomagala tudi organizirati praznovanje in občinsko predkongresno tekmovanje, ki je bilo na Brajdi. Društvu je bila podeljena ob 90 letnem jubileju gasilska plamenica 1.stopnje. Delavska godba na pihala iz Tolmina je zaigrala gasilsko himno. Sledilo je razvijanje pionirskega praporja. Razvil ga je predsednik pokrovitelja SGG Tolmin Rejc Ivan. Prevzel ga je Morenčič Robert. Izveden je bil tudi pester kulturni program.

Leta 1983 je bil večji požar v Tolminu. Gorela je hala Temeljne organizacije  kooperantov – TOK. Požar se je razvil zaradi napake v električni napeljavi. Pri gašenju so sodelovale domače ekipe, gasilci z Mosta na Soči in Kobarida. Tolminski vodovod ni imel dovolj vode za gašenje. Gasilci so se znašli in začeli črpati vodo iz Tolminke pri Elektru. Ocenjena je bila velika škoda. Društvo je gasilo letno cca. 10 požarov. V požarih na Volarjih in v Tolminu sta izgubila življenje dva občana. V reševalnih akcijah so se ranili in opekli tudi gasilci. Večkrat so nastale okvare na opremi in vozilih.
Ob večjih poplavah rek Soče in Idrijce so morali člani večkrat intervenirati. V mnogih primerih so morali sodelovati pri črpanju vode iz kleti po raznih krajih. Najobsežnejše intervencije so bile v Novi Gorici, Bači pri Modreju in kleteh po Tolminu.
Ob poplavah 1. novembra 1990 so gasilci sodelovali pri črpanju vode iz kleti in drugih prostorov v stavbi trafo postaje Elektra Tolmin na Dobravah pri Tolminu, v upravnem poslopju iste delovne organizacije, v kraju in drugih privatnih poslopjih in pranju ceste od Tolmina do Bače pri Modreju. 8. februarja 1991 so gasilci sodelovali pri odstranjevanju posledic ob prometni nesreči avtocisterne polne super bencina, ki se je prevrnila v potok Ušnik. Z akcijo so preprečili iztok bencina v Sočo.

ﻼ         Delovanje mladine skozi čas     ﻼ

Prvi pionirji so se vključili v društvo l. 1965. Ti so bili: Gaberšček Bojan, Cvek Slavko, Golob Slavko, Dakskobler Jožko, Lapanja Roman, Kutin Janči, Kutin Ivo, Gaberšček Silvester, Tuta Miran in Ivančič Dušan. Vodil jih je Štrukelj Anton. Kasneje so vodili pionirsko desetino še: Rutar Franc, Rutar Avgust, Sotonšek Tomo, Rutar Vladimir, Pervanje Ivan, David Rejc in drugi. Na začetku njihovega delovanja ni bilo tekmovanj. Šele leta 1969 je bilo prvo tekmovanje med tolminskim in bovškim društvom pionirji-gasilci. Tekmovali so v streljanju z zračno puško in plezanju po lestvi.
V naslednjih letih so se redno udeleževali tekmovanj, ter osvajali najvišja mesta, tako na občinskih kot republiških tekmovanjih.  Pionirji so se udeleževali seminarjev »Preprečujmo požare« in praktično vadili gašenje manjših požarov. Na osnovni šoli v Tolminu je uspešno vodila zgodovinski krožek Francka Kavčič. Pod njenim vodstvom so pionirji zbrali veliko zgodovinskih podatkov o delovanju društva. V šoli so delovali pionirji-gasilci kot reditelji na različnih prireditvah in obrambnih dnevih. Na raznih prireditvah v naravi so pionirji-gasilci prikazali svojim vrstnikom gašenje začetnih požarov z ročnimi gasilnimi aparati in drugimi priročnimi sredstvi.
Društvo je letno pošiljalo po dva pionirja v počitniško kolonijo na Debelem rtiču, ki jo je organizirala republiška gasilska zveza. Delo s pionirji  poteka po posebnih letnih programih vse do danes.
Z vzgojo pionirjev in mladincev je društvo prišlo do novih gasilcev-operativcev. Ves trud z mladino ni bil zaman. Ti nadaljujejo uspešno tradicijo starejših članov.

Od leta 1981 do leta 1987 je delovala v društvu tudi mladinska ženska desetina. Njeni mentorji so bili: Rutar Vladimir, Kos Slavko in Sotonšek Tomo. Uspešno so sodelovale na različnih občinskih tekmovanjih, na katerih so večkrat dosegle prvo mesto. Uspešne pa so bile tudi na republiških tekmovanjih, kjer so osvojile zlato značko.

Avtorja kronike iz leta 1991, Lipušček Ludvik in Clemente Emil sta brošuro zaključila z temle odstavkom:

»Nadaljevala se ob stoletna tradicija delovnih, strokovnih in osveščenih članov. Sedanje in nove generacije članov bodo skrbele za razvoj in nudile pomoč bližnjemu, ko jo bo potreboval.«

ﻼ  Delovanje društva po letu 1991 in vse do danes  ﻼ

Po letu 1991 se je v Sloveniji začelo pisati novo poglavje v zgodovini naroda in spremembam, ki so sledile v družbi so sledile tudi spremembe v gasilski organizaciji in seveda v samem društvu PGD Tolmin. Tega leta, le dober mesec pred osamosvojitvijo in desetdnevno vojno, ko je bilo že precej članstva vpoklicanega v rezervo TO je društvo proslavilo svojo stoletnico delovanja. Društvo je v počastitev tega jubileja organiziralo razstavo v Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu, v kino gledališču je potekala svečana akademija, na starem trgu v mestu pa je potekala svečana parada, dogajanje se je zaključilo z večerno veselico.

Leta 1993 je društvo nabavilo visokotlačno napravo » Katorna«, ki so jo vgradili v terensko vozilo UAZ in je primarno služila za gašenje gozdnih požarov, izkazala pa se je tudi za gašenje požarov vozil. Leto dni kasneje je društvo nabavilo poveljniško vozilo OPEL IDA od reševalne postaje Tolmin. Z temeljitim delom so vozilo prenovili, ter prebarvali in ga predali v uporabo. Vozilo še danes služi svojemu namenu.
Leta 1995 se je večja ekipa operativnih članov društva udeleži usposabljanja za tehnične reševalce v centru za izobraževanje in usposabljanje zaščite in reševanje na Ig-u pri Ljubljani. Od takrat člani društva redno pridobivajo in obnavljajo potrebna znanja na predpisanih tečajih na Igu.
Leto 1997 je društvo z Upravo za zaščito in reševanje RS podpisalo pogodbo o koncesiji za posredovanje ob nesrečah v cestnem prometu in nesrečah z nevarnimi snovmi.  Leto kasneje 1998 se društvo tudi opremi z potrebno hidravlično opremo WEBER za posredovanja na prometnih nesrečah. Od podjetja Avtoprevoz odkupi kombinirano vozilo VW TREFIC, ki ga preuredi za hitro tehnično vozilo. Tega leta pa se tudi nabavi novo podvozje tovornega vozila MB 1124, vozilo bo zamenjalo sedemindvajset let starega TAM-a. Na žalost se zaplete pri financiranju nadgradnje novega vozila in tako mora novo podvozje vozila skoraj leto dni čakati na obljubljena sredstva, medtem pa mora društvo zagotavljati požarno varnost občanom z sedemindvajset let starim vozilom in dotrajano opremo v njem. Stvari se na koncu vendarle obrnejo na bolje in 1999 leta se v društvo pripelje prvo napadalno vozilo MB 1124  GVC 16/25 z vso potrebno opremo v njem. S to pridobitvijo društvo ponovno ujame na tehnološkem področju stik s časom in člani lahko z sodobno opremo opravljajo svoje poslanstvo. V letu 99 pa se prične tudi realizacija širitve prostorov gasilskega doma, ki je bil že kar nekaj let premajhen za vso opremo, ki jo društvo premore. V začetku leta 1999 je imelo društvo, kar dve vozili parkirani zunaj, saj zanju enostavno ni bilo prostora v garažah. Ko se prične širitev gasilskega doma se operativa društva in vsa tehnika za nekaj mesecev preseli na lokacijo bivše tovarne čevljev Planika, kjer si uredi zasilne prostore.
Leta 2000 Elektro Primorska nabavi novo avto dvigalo in po dogovoru starega TAM 130 podari društvu. Društvo vozilo prenovi, ga nadgradi in tako preda v uporabo kot vozilo za posredovanje ob tehničnih nesrečah in nesrečah z nev. snovmi. Vozilo postane eno najbolj uporabljenih v voznem parku.
V naslednjih letih (2003) društvo zamenja še avtocisterno FAP, ki ni več operativno sposobna, z sodobnim vozilom IVECO GVC 24/50. Za potrebe reševanj na vodi se v letu 2003 nabavi tudi gasilsko reševalni čoln z 25 konjskim motorjem in vso potrebno opremo. Leto dni za tem 2004, ko društvo zamenja še staro dotrajano terensko vozilo UAZ z sodobnim in po zahtevah tipizacije opremljenim vozilom MITSUBISHI L 200, sta obe zadnji pridobitvi društva predani v uporabo na za ta dogodek organizirani proslavi.
Tako se vozni park društva v nekaj letih nadgradi z novimi in zamenja z sodobnimi vozili. Prav tako pa se razširijo prostori društva, pridobijo se tri večje in dve manjši garaži za vozila, postavi se operativni center in na novo se uredi garderoba operative.
Društvo kot enota širšega pomena opravlja iz leta v leto več intervencij. Odzove pa se tudi na elementarne nesreče, ki na prelomu tisočletja prizadenejo gornje Posočje. Tako leta 1998 po Velikonočnem potresu člani društva pomagajo odstranjevati posledice v domačem kraju, ter organizirajo ekipo, ki odide na pomoč na Bovško. Konec leta 2000 člani pomagajo pri odstranjevanju posledic strahovitega plazu v Logu pod Mangrtom, ki pod seboj pokoplje sedem ljudi, ter dodobra razdeja vas.
 Leto 2003 se zapiše, kot eno najzahtevnejših po številu intervencij, saj člani posredujejo na več deset prometnih nesrečah, pri katerih izgubi kar sedem udeležencev življenja, nekaj je hudo poškodovanih. Vroče leto je vzrok velikemu številu požarov v naravi in že v februarju se operativci ob podpori helikopterjev Slovenske vojske borijo z plameni na pobočju Mahavščka, konec avgusta se razplementi še velik požar pod vasjo Borovnica. Zagotovo pa je bil največji požar v tem letu, požar na Krasu, kjer so tudi Tolminski gasilci, dva dni pomagali pri gašenju. Leta 2004 Bovško ponovno pretrese premikanje tal, poškodovanih je več hiš in tudi tokrat Tolminski gasilci priskočijo na pomoč.

Tu nekje se zgodovina počasi konča in se prične sedanjost, ki iz prihodnosti ustvarja preteklost.